welcome to my truth...

popoln možganski mrk

 Vse, kar sem sem hotela povedati, so drugi že zapisali. Nočem, da me kdo obsodi plagiatorstva.

Takšne teme v možganih še nisem imela.Nočem piasti o politiki,ker o je itak preveč,  ne o lepem vremenu, ker ne bo trajalo dolgo.

Tudi o sebi se mi ne da pisati.

Najbolje da zaprem stran in odneham, dokler se me ne dotakne "muza"

Krizaaaa

še ena o kofetkanju

Jaz, strastna kofetarica, sem obljubila, da bom zmanjšala količino kave in sem jo. Prav ponosna sem nase. Po včasih do 20skodelic na dan sem sedaj prišla samo na štiri in to samo zjutraj do devete ure.

Bilo je hudo, bili so glavoboli in bila je tečnoba, vendar sem uspela. In k temu je pripomoglo, da tudi pokadim  manj,..juhu za mene.

Podpiral me ni nihče,niikjer ni bilo opore, vse sem zmogla sama. Bravo jaz.

Ampak hec je v tem, da še zmeraj ne spim, se pravi da ni bila kriva kava, kar pa ne pomeni, da se je bom spet nalivala

Saj normalna količina kave celo pripomore k boljšemu počutju. Pri meni definitivno.

Koliko je popijete vi?

buljim in nič ne napišem

Buljim v ekran, da se mi pojavita dva in nato trije in še četrti kuka nekje od strani. Ostalo je vse zamegljeno. Pogrezam se vase. Tuhtam kako najti kakšno dobro temo za pisanje,...... pa nič. Tema. Čeprav se, da o vsakem dnevu kaj napisati.

Očitno imam infarkt pisanja ali le prazno glavo, ko srebam že tretjo jutranjo kavo.

Edino kar sem doživela stresnega včeraj je bilo to, ko me je moj sin označil s besedami :" Tipičen emo..."

??????? Skoraj me je kap!! Ker imam spet obdobje črne barve me je kar kategoriziral v emota, ko v resnici sploh ne vem točno kaj sploh pomeni. Kupila sem si črn prstan in črno zapestnico, ter noro dober črn lak za nohte. Sploh se rada oblačim v črno.Obožujem nakit kombiniran s črnim, le piersing je spreminjajočih barv.

In gre potem mene, ko je kot največji izvedenec na svetu ugasnil čik rekel:"Emo!!!!!" Kaj vraga sploh pomeni emo? Vem da imajo določen tip oblačenja itd, ampak res ne vem kakšnega. Stara koka nerazgledana.

Torej naprošam, če je tukajle kakšen emo, ki ve da to je, naj me prosim razsvetli. Da bom znala povedati kakšno nazaj

NMK v živo

Včerajšnji dan.Popolnoma vsakdanji. Dokler ne pride sin iz šole ves potolčen!??! Kolo samo odvrže in gre v svojo sobo na posteljo. To mu ni prav nič podobno. Previdno pokukam, da ne dobim slučajno kakšnega nlp v glavo. Nič. Se le opogumim in ga vprašam kaj je bilo? Padel je pri nogometu. Tako močno?? Malček sumljivo, ampak ker mu je bilo zelo slabo in še bruhal je sem ga raje hitro odpeljala k zdravniku, ker ima ogromno buško na glavi. Takšni simptomi pa več niso hec. Vmes sem slišala še dve različici njegovega padca,... da je padel s kolesom, kar je takoj zatajil, ter da je padel s skuterjem, kar je tajil še bolj in že kar sumljivo.

Napotena sva bila na urgenco. Čakalnica nabito polna starejših ljudi, ki so vdani v usodo čakali na trdih stolih,... potem mamic z majhnimi otroki, ki jim je bilo blazno dolgčas (ne vem zakaj ne postavijo vsaj kakšno mizico z lego kockami) In potem ljudje srednjih let, ki so zmeraj natulili sestro, ko je odprla vrata. Tudi jaz sem vedela, da me čaka vsaj dve uri čakanja.Pripeljali do dekle, ki je imela prometno nesrečo. Kar pustili so jo sredi hodnika na postelji, da smo lahko vsi buljili vanjo. In sta prišla dva možaka postave. Da jo izprašata glede okoliščin nesreče. Ubogo dekle je bilo itak še v šoku, ampak nista imela milosti. Z uradnim glasom sta ji rekla, da mora tudi pihati. Še pregledana ni bila, glave ni mogla premakniti in rebra so jo bolela, ampak to gospoda ni zanimalo. Kar nekaj poskusov je morala opraviti, da ji je končno uspelo in zadovoljno sta odkorakala. Ubogo dekle.

Končno sva prišla s sinom na vrsto.Zdravnik je govoril tako hitro, da sem razbrala samo besedi lobanja in  slikanje. Ok, pa greva na slikanje. Gre noter in pride takoj nazaj, češ da mu moram dati uhan ven. Jezus. Uboga nadirana sestra je skakala ven in noter kot skakač, vsak je hotel takoj priti na vrsto. Dobiva slike. Spet čakava. Gledam nekatere izmučene obraze. Prav zasmilijo se mi. Zlomljena roka, odrezan prst, potolčena brada,zvita noga. Povsod je čutiti bolečino. Pokličejo naju noter. Nič ni narobe, hvala bogu. ampak mora ostati doma 24 ur za vsak primer, če se mu stanje poslabša.

Še pozno zvečer sem mislila na tisto ubogo sestro,ki jo je natulil vsak, ki je imel čas. Zmeda, povsod, kot v nmk, le bolj žalostna.

vračam se

Jap, vračam se, počasi in zanesljivo. In prišel bo čas, ko bom spet vsak dan visela tule, kot nekoč ter pametovala.

Pogrešala sem vas. Nisem sledila dogodkom, nisem zmogla in nisem hotela. Sedaj sem močnejša oziroma sem bolj utrjena, tale beseda bi bolj ustrezala. Doživela sem bolj ali manj grozne stvari med vsemi ostalimi. Doživljala izgube, smrti ter skoraj izgubila tudi svojo osebnost. Pa se nisem dala kar tako.

Dokazala sem, da sem bila v najbolj mučnih trentkih najbolj močna. Tudi takrat, ko so že vsi obupali nad menoj sem vedela, da bom našla pot nazaj.

In tako sem spet tukaj, rahlo spremenjena, ampak v bistvu enakan kofetarica kot nekoč...

Sonce ima sedaj zame drugačen sij kot nekoč, drevesa so lepša kot nekdaj, pesmi so bolj melodične, vsaj zame....Materialne dobrine zame več nimajo velikega pomena. Raje imam sprehod po travniku polnem kobilic ...Podarjam vam  tole pesem Saše nikoli nisem poslušala ampak ob tej pesmi čutim mravljince...Rada vas imam

vse stvari se zgodijo po tri

Nekoč, že davno nazaj, mi je prijatelj rekel, naj pazim kako živim in ravno on je čez nekaj dni umrl.

Bilo je zelo boleče.

Pred meseci mi je umrl prijatelj s katerim sva imela veliko skupnega. Pred dvema mesecema stric in prejšnji teden tast . Tri smrti blizu ena drugi.

Upam, da bo sedaj konec s temi konec stvarmi.

Od vsakega sem se nekaj naučila, vsak on njih mi je nakazal, ne pa tudi poveda katera pot je prava.

Naj jim gorijo večne lučke, ker sedaj so našli svoj mir

nematerialna zapuščina

Ker zaradi tebe vem,.kako je, če izginjaš...Vsak dan nas je manj...In od tebe sem se naučila kako živeti brez hlastanja po še več.

Res te imam rada

R.I.P.

slovo

Poslovil se je tako tiho kot je živel.Bil je velik človek,razgledan. Rad je imel vnuke. Ni kazal bolečine.Bolečine,ki jo čutim sedaj jaz. Pogrešala ga bom. Najine globoke pogovore, način kako me je podučil o pravi poti.

Naj počiva v miru, jaz ga še nekaj časa ne bom našla.

Rada te imam

psihiatrija 3.6.2008

Prvi dan na psihiatriji. Ne vem, če so moža pod pretvezo prisilili k temu ali se je zavestno odločil. Marsikaj morava razčistiti med seboj in na novo zaživeti. Pogrešam otroke, njega ne toliko - trenutno.

Zunaj se počasi dan poslavlja. Ne vem, kaj mi je bilo danes... Morala bi mirno prenesti njegov napad, pa sem odpovedala.

Ne bom več. Trdno sem odločena, da ozdravim. Da se poberem in grem naprej. Življenja še ni konec. Zame se komaj začenja. Na novo. Ne bom več tik pred koncem popustila.

Zbiram moči v sebi in vem, da bom zmogla. Življenje na novo.

Upam, da ne bom dolgo tukaj, kajti zunaj bi bilo lažje začeti. Pa bom zdržala. Igrala bom njihovo igro. Mogoče pa mi bodo le pomagali. Pregloboko sem zabredla s vsem skupaj. Le kje je ostala moja moč? Tam pri 20. letih. samo zbrati se moram in se nehati neprestano pokoravati drugim. Tudi jaz sem osebnost... osebnost zase. Vsak nosi svojo zvezdo v sebi. Moja še ni ugasnila, le malo je potemnela. In ko bom pobrisala prah z nje bo spet zasvetila. Z novim življenjem. Z novimi izzivi in vsemu bom kos. Mlada sem še. Premlada, da bi obupala. Življenje si bom spravila v red. V takšen tip-top kot ga še nisem imela.

Življenje se zna kruto poigrati z nami. Le najmočnejši preživijo. Včasih se nisem štela mednje.

Sedaj pa vem, da sem v bistvu prekleto močna, glede na vse situacije, ki sem jih dala skoz.

Marsikoga bi zlomilo.

Sestavljam koščke svojega življenja. In ko bo spet celota bom zmogla naprej.

otožnost

Otožnost občutim, ko že vidim cilj pa ne najdem poti do njega.

Otožnost je zame bel puhast oblaček, ki ga naenkrat prekrije gora črnih oblakov.

Otožnost je zame, ko čutim, da se kdo poslavlja.

Otožnost se je zalezla vame in ne morem se je rešiti.... Še tavajoča muha se mi smili. Otožno sem gledala tudi cvetlice, ki so že odcvetele. Ne vem kaj mi je danes... Vem pa , da bo jutri bolje.

sinočnje sanje

Sinoči sem sanjala,.. po dolgem času je čudež že sam po sebi, da sem sploh kaj sanjala in spala. Če pa sanje so,..hm.. potem so ponavadi grozljive in zadušujoče.

Ponoči sem v sanjah govorila z dr. Janezom Drnovškom. Povedalmi je, da je pot do vrha dolga in težka, ter ponavadi osamljena, naj se ne trudim za vsako ceno. Ogromno vprašanj sem mu zastavila in on je odgovarjal s svojim umirjenim glasom.... Tu in tam se me je z roko dotaknil kolena, češ naj ga bolje poslušam in si zapomnim kaj misli.

Postanki med ciljem ali vrhom so zato, da si nabereš novih moči in se ponovno vprašaš, če sploh želiš tja.

Kajti tam je hlad in osamljenost. Ni topline, ni dobre volje ne dobre misli.

Sedaj sem se ustavila. Ne hlastam več po še več. Zadovoljna sem tako kot je. Zaenkrat. Odzvanjajo mi njegove besede,da je po do cilja kot vožnja z avtomobilom....slej ko prej prideš na rdečo.

Le kaj mi je danes. Dotaknilo se me je,... priznam

pozna ura

Sem videla, da se je spisal spis o jutrih. Lepo. Moje se je že začelo. Ob 1 uri zjutraj. Spala tri ure in to je to.

Naredila sem si kapučino in sedaj čepim pred računalnikom kot polita kura in ne vem dobro kaj sploh bi. Sedaj pišem blog, mogoče bom kasneje šla dalje pisati knjigo. Kdo ve,... vem le, da je spanja za danes konec. Blagor tistim, ki spijo in lepo sanjajo. Mene je še  v teh treh urah spanja tlačila mora. Beda....

Dan bo pokvarjen in neefektiven. Razen, če me bo sonček razvedril, ampak trenutno je zunaj  luna, ura pa 1 in 48 minut ...

Nekako sem ven padla iz teh pisanja spisov. Naslednjega se zagotovo udeležim.

Zanemarila sem edija tudi zaradi selitve. Toliko tega je še za naret...

Včasih občutim strah, da ne bom zmogla vsega. Samo včasih. Je pa dovolj, da me vrže iz tira. Grem se potolažit še z enim kapučinom

vzela še eno službo,... sem koza??

Jutri začnem delati v nekem kafiču. Kar tako, iz dolgega časa. Na bolniški sem že od decembra, tečno mi je, potrebujem ljudi okoli sebe.... Upam, da me ne bo kdo zašpecal  da delam na črno ...

Ne morem več posedati doma in čakati na,... saj ne vem kaj sploh čakam...

Na nič.

Potrebujem malo gibanja in čvekanja,... že kar nekaj časa je odkar sem delala v gostinstvu, ampak to je kot ko se  naučiš voziti kolo,... nikoli več ne pozabiš.

Prav veselim se  jutrišnjega dne, čeprav bom morala vstati že pred peto zjutraj. Pa kaj,... itak ne spim . Bom vsaj združila prijetno s koristnim.

Držite mi pesti, da po dolgem času ne polijem koga s kofetkom .

vzela sem si čas zase

Sedla sem na balkon, na mizici kavica in pepelnik ter cigareti.Čeprav sončka ni videt, pa ga je občutiti, da je nekje blizu, da bo vsak čas prikukal na plano. Prijetno je zunaj, gledam v gozd in na potko, ki se vije čez njega in se odločim, da pojdem danes tja. Vzela si bom čas zase. Da si malo napolnim baterije. Vzela bom zraven samo mobilca da bom lahko kaj poslikala in poslušala glasbo povsem na tiho, da ne prestrašim koga.

Vse mi danes mineva v nekem nezemeljskem občutju. Nikamor se mi ne mudi. Zavedam se vsakega trenutka. Opazujem tudi vrtnice, ki so se razbohotile čez dvorišče, vseh barv in vonjev,... mavrično.

Nihče mi ne bo danes ukradel dneva. Dan bo moj. Dan za razmišljanje o pozitivi. Dan, ko bom določene stvari odvrgla iz svoje glave.

Ne, ne mudi se mi danes. Redki so takšni dnevi, zato jih imam tako rada.

ko prisluhnem drugim, pomagam sebi

Zmeraj sem bila takšna. Rada poslušam tuje  zgodbe, življenje drugih, rada svetujem,... to me nekako zapolni.Le sebi ne znam svetovati, ampak to je že pri vseh ustaljena praxa a ne?

Če bo treba se bom raztrgala na koščke za koga, dala zadnji cent iz denarnice, vzela koga pod streho, ko trenutno ne bo imel kam.

Je to slaba lastnost. Marsikdo mi je že rekel, da sem predobra in da me bo to še teplo v življenju.Me bo res? Kaj je narobe s tem, če nekomu pomagaš iz stiske,... če lahko vsaj za kanček ublažiš bolečino in mu daš vedeti, da ni popolnoma sam na svetu?

Kje se končajo meje pomoči? Ko razbereš, da se začne izkoriščanje? Pa še takrat znam vztrajati. Včasih sem res koza.

Ampak ni lepšega občutka, ko vidiš ponovno tisto svetlobo v očeh, ko vidiš da si pomagal pravi osebi.

Nič ne pričakujem za povrnitev, nobenih uslug,.... dovolj je preprosta beseda:" hvala."

Polnim si dušo z dobroto. Ker vem, da ko bom jaz potrebovala ponovno pomoč bo vsaj nekdo ob meni.

Podajam roko.... jo sprejmeš??

danes

Kar nekaj,... prilimala bom eno full slabo fotko, ker je slikana na brzino, našega novega družinskega člana.

Tole je naš Maj.

Včeraj zvečer je bil tako lep večer, da sem odšla do kapelice prižgati svečke. Tega še nikoli nisem naredila,... izgledalo pa je nekako takole:

Narave okoli mene še nisem uspela poslikati.... Takoj ko bo malo časa se bom lotila tega,.. upam da brez kritik fotofrikov ....

Hja, tudi na otročje  mi gre malo.... dala sem si delat piersing v nos... Kull...še malo pa bom babi mene pa meče....

Je pa fajn....Čudovit dan vam želim....

izbira imena za mucko

Danes smo dobili še enega družinskega člana. Je mačak, star sedem tednov,miceni, scartlani in blazno lep. Kot tisti iz reklame whiskas.

In tukaj se ustavi,... ne vemo kako naj mu damo ime. Vsak predlog bo dobrodošel,.. naj bo nekaj posebnega, tako kot je on....

Najlepša hvala za sodelovanje .

čakajoč na....spalnico

Jaaa, čakam ravno sedaj, da mi jo dostavijo. Čeprav pojma nimam od kod, ne kakšna je, vem samo, da jo dobim. Kupila sta nam jo moja starša,... kar tako, za presenečenje. Saj sem že večkrat nakazala kakšno bi imela in me zanima, če sta vsaj malenskost upoštevala moje želje....Hm, bom videla. Rekli so ob 1o uri, da bodo tukaj, ampak kot pri vseh prevoznikih je tukaj zamuda. Neka stranka nekaj zateži pa že gre nekaj minut po gobe in tako se nadaljuje...

Bom že dočakala .  Saj je konec koncev darilo in ne smem preveč pritiskat .

Torej.... če bo moj dragi uspel danes priti prej domov bova že spala v novi spalnici, ki jo je treba krstit seveda .

In za konec še ena pesem, ki mi je tudi zelo pri srcu zadnje dneve. Pojma nimam kaj mi je....

Lep sončkast dan vam želim... no tukaj je že kar vroče .... paše

selitev

Majčkeni nasveti, nič posebnega, razen , da potrebuješ na kupe majhnih vrečkic in malo večjih vrečk, ter na tone velikih vreč, ter na kupe škatel.Dobre stare alkoholne flumastre, ta debele in kup samolepilnih etiket. Potrebuješ tudi nekaj prijateljev,.. ta pravih, ker ostali se ponavadi potuhnejo, ko vidijo, da potrebuješ pomoč... Kakšen velik kombi, dva karavana, ki morata 12x tankati, da spravita vse stvari iz enega konca mb v Brestrnico. Aja, pa seveda živce kot slon (jih sploh imajo??)

In ko te stvari dostaviš v drugo hišo ugotoviš, da ti jih polovica manjka, ter da si drugo polovico stvari našel za katere se ti še  sanjalo ni, da jih še imaš. Vseeno mi ni jasno, kako lahko izgubim toliko stvari, če smo prejšnjo hišo popolnoma spraznili???? Verjetno že mora biti tako.

Do sedaj nam je uspelo v red spraviti tri otroške oziroma eno otroško in dve mladinski sobi, kabinet,kuhinjo in dnevno sobo. In potem - kolaps!! Ne zmorem več. In tako sedaj spiva na raztegnjeni sedežni, kot v starih, starih časih ...

Spalnica in vse ostalo bo že počakalo. Če česa ne najdemo se pač spravimo na škatle in vreče, ki so še ostale zaprte  oziroma napol zaprte.

Likanja imam toliko in seveda še več izgovorov, da mi tega ni treba početi .

Največja zahvala gre Deniju in Bini ter Sandrinotu... Hvala vam za pomoč in za vso dobro voljo, za ves smeh kljub temu, da je kdaj šlo kaj narobe,... tudi za kak kozarček preveč. Ni mi škodovalo

Sedaj gnezdim, urejam  dom, urejam odnose, urejam sebe. In ni lepšega ko zjutraj stopim na balkon in zagledam pred seboj gozd, ter ogromno narave.... To sem pogrešala. Sedaj bo sreča tukaj doma.

Trenutno moja najljubša pesem.... seže nekam v srce....

Mirno noč vam želim

I´m back

Javljam se le toliko, da povem, da sem nazaj. Naseljena, ravnokar so mi priklopili internet.... in zunaj je sonček ..

Imam občutek, kot da sem prišla domov,... pogrešala sem vas.

Uuuuuu, zvečer se tipkamo,.... uživajte v soncu in življenju.....